Pišece

Dolenjska

V srednjem veku je območje Pišec spadalo k posavskim posestim salzburške nadškofije, ki je dala zaradi bližine meje z Ogrsko pozidati močno utrjen grad. Grad Pišece je predstavljal enega od štirih sedežev posavskih salzburških gospostev, nad katerimi je imel nadškof višje sodstvo, pravico gradnje utrdb, tržno, mitninsko, kovniško, carinsko in davčno pravico, sklenjeno zemljiško posest in fevde. Grad so postavili na živi skali na manjšem storžastem hribu na južnem pobočju Orlice. Z večje oddaljenosti je lepo viden, s približevanjem pa se njegova lokacija skrije. V pisnih virih je grad prvič omenjen leta 1329 (haus Pischaetz), ko so ga oskrbovali salzburški ministeriali, pišečki gospodje. Salzburški nadškof Volf Ditrih je leta 1595 Pišece (ob Sevnici in Reštanju pri Rajhenburgu) prodal Inocencu pl. Mosconu. Čeprav je rodbina Moscon tedaj grad dobila v svobodno in dedno last, je morala salzburške fevdne pravice priznavati vse do leta 1803.

Današnji grajski tloris je rezultat večstoletnega razvoja. Grad je že v romanski dobi poleg mogočnega in samostojnega štirikotnega stanovanjskega stolpa obsegal kapelo, vklenjeno v palacij in obzidje. Štirinadstropni stolp z 2,5 metra debelimi zidovi je zidan iz velikih, pravilno oblikovanih kamnitih blokov, položenih v ravnih plasteh. Kamnoseška znamenja na nekaterih izmed kamnitih blokov kažejo na nastanek do prve polovice 13. stoletja. Stolp je v pritličju predeljen z arkadno, sekundarno vzidano steno, ki nosi obok, nadstropja pa so med seboj ločena z lesenimi stropi in povezana z dvoramnimi lesenimi stopnicami. Nekdaj je bil stolp dostopen zgolj skozi portal v prvem nadstropju vzhodne stene, danes pa je možen dostop skozi pritličje. V pritličju so ozke, delno zazidane romanske line, na južni steni stolpa pa je v nadstropju ohranjeno polkrožno, globoko v steno vrezano romansko okno z zazidano svetlobno režo. Okna v vrhnjih nadstropjih so povsem predelana. Mogočni stolp ima dvokapno sedlasto streho, ki jo je nekdaj dopolnjeval slok urni stolpič iz druge polovice 19. stoletja. Prek zidanega, na arkadnem loku slonečega mostovža je povezan s stanovanjskimi trakti, ki obdajajo majhno notranje dvorišče. Stanovanjski trakti, zgrajeni od druge polovice 16. stoletja, se zvečine naslanjajo na deloma romansko obzidje. Romansko grajsko kapelo z ohranjeno apsido v vzhodnem stanovanjskem traktu so pozneje na zunanjščini podzidali, da je dobila obliko prislonjenega polstolpa, pozneje pa še nadzidali.

Pomembnejše renesančne prezidave izpričuje kamnita plošča z letnico 1568, vgrajena v zahodni fasadi grajskega kompleksa. Tedaj je bil iz pravilnih klesancev pozidan še okrogli obrambni stolp na jugozahodnem delu grajske zasnove. V obdobju baroka so bili pozidani danes podrt urni stolpič na vrhu osrednjega stolpa, mali zvonik nad kapelo, kamnit obelisk na dvorišču, tudi s figurami okrašena freskirana ura na vogalu severozahodnega stanovanjskega trakta in drugo. Dvonadstropni stanovanjski trakti so med seboj povezani z obokanimi hodniki, v vsak trakt vodi tud pritlični vhod z dvorišča. Prvotno so bili trakti med seboj povezani z lesenimi, s kamnitimi konzolami podprtimi hodniki, o čemer priča še ohranjena konzola v manjšem prostoru ob kapeli. Sedanji zidani in obokani arkadni hodniki so bili predelani v drugi polovici 19. stoletja. V pritličju so prostori pretežno obokani, v nadstropjih pa ravno stropani. Današnja grajska podoba je v prvi vrsti rezultat temeljitih prezidav Mosconov od leta 1867, ko so grad preuredili v neoromanskem slogu, kar se na primer kaže v arhitekturnih členih, oblikovanju okenskih odprtin, bifor oziroma trifor na stolpu ipd. Prenova gradu se je verjetno zaključila leta 1884; ta letnica je vklesana v kamen vrh stopnic, ki ob severnem obodu gradu držijo na pokrit in zastekljen nadstropni balkon (altan). Tudi stanovanjski trakti imajo znamenja predelav iz 19. stoletja. Grad Pišece je v 19. stoletju, še pred temeljitimi prezidavami Mosconov, ki so docela zabrisale njegovo avtentično historično podobo, veljal za enega največjih in najlepših na Slovenskem. Med številnimi (kar štiridesetimi) grajskimi prostori je potrebno omeniti  dvorano z dekorativno stensko poslikavo iz 18. in 19. stoletja, kjer so bili v zadnji fazi iz 19. stoletja v medaljonih naslikani gradovi, ki so bili nekdaj v upravljanju ali v lasti družine Moscon. Le deloma ohranjena poslikava 21 grajskih stavb je edinstvena na Slovenskem. Ivan Stopar je opazil, da si podobe gradov sledijo v abecednem zaporedju, kot ga narekuje slovenska oblika njihovih imen. Od vseh grajskih prostorov je najbolj impozantna t. i. dvorana prednikov (Ahnensaal) s štukiranim stropom v gosposkem drugem nadstropju. Tam je leta 1885 viselo enaindvajset deloma celopostavnih in deloma doprsnih portretov članov rodbin Moscon ter njihovih sorodnikov Attemsov in Blagajev. Po ohranjenih fotografijah so oljni portreti viseli vsaj še v 30. letih 20. stoletja. Od teh se je ohranil le del portretov članov rodbine Moscon in njim sorodnih rodbin, ki so danes – poleg več drugih predmetov s provenienco iz pišečkega gradu – na ogled v sklopu stalne razstave Posavskega muzeja v Brežicah.

Kdaj so nastali prvi zametki vrtnih ureditev pri gradu Pišece, ni znano. Južno od gradu so se ohranili ostanki formalnega vrta (s posameznimi grmi preraslega pušpana) na treh manjših polkrožnih terasah, ki je najverjetneje nastal v 18. stoletju v dobi poznega baroka. Nekoliko večjo zasnovo formalnega vrta lahko opazimo na Franciscejskem katastru na platoju nad dolino manjšega potočka zahodno od gradu. Do danes se je na tem mestu ohranil le travnati plato.

Povsem drugačna parkovna zasnova, po vzorih angleškega parka, med zahodnim platojem in gradom, v blagi dolini pod grajskim pomolom, je najverjetneje nastala v sredini 19. stoletja. Čas nastanka nakazuje starost dreves (okoli 150 let) in sorodnosti s parkom v Mokricah. Zasnovo, ki se je v glavnih potezah ohranila do danes, zaznamujejo poudarjeni elementi za tisti čas značilnega eksotizma. V parku tako zasledimo tri mogočne sekvoje, večje število platan in tulipanovcev, rdečelistne bukve, pacipresi in ginko. Sekvoje v prsnem obsegu merijo preko štiri metre in so višje od 50 metrov (najvišja 55 m), tako da  predstavljajo najvišja drevesa na območju Posavja. V drugi polovici 20. stoletja je parkovne površine prerasla okoliška gozdna vegetacija ter divja razrast pajesena. Od konca devetdesetih let 20. stoletja so iz parka v glavnem odstranili sekundarne zarasti in v njem vzpostavili redno košnjo. Leta 1999, leto po izselitvi zadnjega od nekdanjih stanovalcev,  je bilo območje gradu Pišece razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena in je prešlo v državno last. Leta 2006 je takratno Ministrstvo za kulturo za grad načrtovalo, da bo v njem delovala Akademija za varstvo narave in razvoj podeželja, pri čemer naj bi bil nosilec dejavnosti v gradu Kozjanski park v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v Celju. Projekt ni bil realiziran, tako da grad vse od takrat sameva in je zaprt za javnost. Republika Slovenija kot njegova lastnica skrbi za vzdrževanje gradu in parka.

Namembnost


Namembnost

Od druge polovice 13. stoletja je grad predstavljal enega od štirih sedežev posavskih gospostev salzburške nadškofije, upravljajo ga salzburški ministeriali in pozneje oskrbniki, najemniki. Od leta 1595 v svobodni lasti plemiške rodbine Moscon, ki ga ima v lasti skoraj 350 let. Mosconi si v gradu uredijo rezidenco, gospostvo je od leta 1753 sedež fidejkomisa.

Namembnost v obdobju 1945–1963

Po drugi svetovni vojni so v gradu urejena stanovanja za socialno šibkejše ljudi. Zadnji od nekdanjih stanovalcev grad zapusti leta 1998.

Današnja namembnost

Od leta 1999 je grad kot kulturni spomenik državnega pomena v lasti Republike Slovenije, vendar je prazen in čaka na ustrezen program.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Izpostavljeno


romanika, renesansa, barok
apsida, grad, obrambno obzidje, slavnostna dvorana, grajska kapela, stanovanjski stolp, angleški vrt

V srednjem veku je območje Pišec spadalo k posavskim posestim salzburške nadškofije, ki je dala zaradi bližine meje z Ogrsko pozidati močno utrjen grad. Grad Pišece je predstavljal enega od štirih sedežev posavskih salzburških gospostev, nad katerimi je imel nadškof višje sodstvo, pravico gradnje utrdb, tržno, mitninsko, kovniško, carinsko in davčno pravico, sklenjeno zemljiško posest in fevde. Grad so postavili na živi skali na manjšem storžastem hribu na južnem pobočju Orlice. Z večje oddaljenosti je lepo viden, s približevanjem pa se njegova lokacija skrije. V pisnih virih je grad prvič omenjen leta 1329 (haus Pischaetz), ko so ga oskrbovali salzburški ministeriali, pišečki gospodje. Salzburški nadškof Volf Ditrih je leta 1595 Pišece (ob Sevnici in Reštanju pri Rajhenburgu) prodal Inocencu pl. Mosconu. Čeprav je rodbina Moscon tedaj grad dobila v svobodno in dedno last, je morala salzburške fevdne pravice priznavati vse do leta 1803.

Današnji grajski tloris je rezultat večstoletnega razvoja. Grad je že v romanski dobi poleg mogočnega in samostojnega štirikotnega stanovanjskega stolpa obsegal kapelo, vklenjeno v palacij in obzidje. Štirinadstropni stolp z 2,5 metra debelimi zidovi je zidan iz velikih, pravilno oblikovanih kamnitih blokov, položenih v ravnih plasteh. Kamnoseška znamenja na nekaterih izmed kamnitih blokov kažejo na nastanek do prve polovice 13. stoletja. Stolp je v pritličju predeljen z arkadno, sekundarno vzidano steno, ki nosi obok, nadstropja pa so med seboj ločena z lesenimi stropi in povezana z dvoramnimi lesenimi stopnicami. Nekdaj je bil stolp dostopen zgolj skozi portal v prvem nadstropju vzhodne stene, danes pa je možen dostop skozi pritličje. V pritličju so ozke, delno zazidane romanske line, na južni steni stolpa pa je v nadstropju ohranjeno polkrožno, globoko v steno vrezano romansko okno z zazidano svetlobno režo. Okna v vrhnjih nadstropjih so povsem predelana. Mogočni stolp ima dvokapno sedlasto streho, ki jo je nekdaj dopolnjeval slok urni stolpič iz druge polovice 19. stoletja. Prek zidanega, na arkadnem loku slonečega mostovža je povezan s stanovanjskimi trakti, ki obdajajo majhno notranje dvorišče. Stanovanjski trakti, zgrajeni od druge polovice 16. stoletja, se zvečine naslanjajo na deloma romansko obzidje. Romansko grajsko kapelo z ohranjeno apsido v vzhodnem stanovanjskem traktu so pozneje na zunanjščini podzidali, da je dobila obliko prislonjenega polstolpa, pozneje pa še nadzidali.

Pomembnejše renesančne prezidave izpričuje kamnita plošča z letnico 1568, vgrajena v zahodni fasadi grajskega kompleksa. Tedaj je bil iz pravilnih klesancev pozidan še okrogli obrambni stolp na jugozahodnem delu grajske zasnove. V obdobju baroka so bili pozidani danes podrt urni stolpič na vrhu osrednjega stolpa, mali zvonik nad kapelo, kamnit obelisk na dvorišču, tudi s figurami okrašena freskirana ura na vogalu severozahodnega stanovanjskega trakta in drugo. Dvonadstropni stanovanjski trakti so med seboj povezani z obokanimi hodniki, v vsak trakt vodi tud pritlični vhod z dvorišča. Prvotno so bili trakti med seboj povezani z lesenimi, s kamnitimi konzolami podprtimi hodniki, o čemer priča še ohranjena konzola v manjšem prostoru ob kapeli. Sedanji zidani in obokani arkadni hodniki so bili predelani v drugi polovici 19. stoletja. V pritličju so prostori pretežno obokani, v nadstropjih pa ravno stropani. Današnja grajska podoba je v prvi vrsti rezultat temeljitih prezidav Mosconov od leta 1867, ko so grad preuredili v neoromanskem slogu, kar se na primer kaže v arhitekturnih členih, oblikovanju okenskih odprtin, bifor oziroma trifor na stolpu ipd. Prenova gradu se je verjetno zaključila leta 1884; ta letnica je vklesana v kamen vrh stopnic, ki ob severnem obodu gradu držijo na pokrit in zastekljen nadstropni balkon (altan). Tudi stanovanjski trakti imajo znamenja predelav iz 19. stoletja. Grad Pišece je v 19. stoletju, še pred temeljitimi prezidavami Mosconov, ki so docela zabrisale njegovo avtentično historično podobo, veljal za enega največjih in najlepših na Slovenskem. Med številnimi (kar štiridesetimi) grajskimi prostori je potrebno omeniti  dvorano z dekorativno stensko poslikavo iz 18. in 19. stoletja, kjer so bili v zadnji fazi iz 19. stoletja v medaljonih naslikani gradovi, ki so bili nekdaj v upravljanju ali v lasti družine Moscon. Le deloma ohranjena poslikava 21 grajskih stavb je edinstvena na Slovenskem. Ivan Stopar je opazil, da si podobe gradov sledijo v abecednem zaporedju, kot ga narekuje slovenska oblika njihovih imen. Od vseh grajskih prostorov je najbolj impozantna t. i. dvorana prednikov (Ahnensaal) s štukiranim stropom v gosposkem drugem nadstropju. Tam je leta 1885 viselo enaindvajset deloma celopostavnih in deloma doprsnih portretov članov rodbin Moscon ter njihovih sorodnikov Attemsov in Blagajev. Po ohranjenih fotografijah so oljni portreti viseli vsaj še v 30. letih 20. stoletja. Od teh se je ohranil le del portretov članov rodbine Moscon in njim sorodnih rodbin, ki so danes – poleg več drugih predmetov s provenienco iz pišečkega gradu – na ogled v sklopu stalne razstave Posavskega muzeja v Brežicah.

Kdaj so nastali prvi zametki vrtnih ureditev pri gradu Pišece, ni znano. Južno od gradu so se ohranili ostanki formalnega vrta (s posameznimi grmi preraslega pušpana) na treh manjših polkrožnih terasah, ki je najverjetneje nastal v 18. stoletju v dobi poznega baroka. Nekoliko večjo zasnovo formalnega vrta lahko opazimo na Franciscejskem katastru na platoju nad dolino manjšega potočka zahodno od gradu. Do danes se je na tem mestu ohranil le travnati plato.

Povsem drugačna parkovna zasnova, po vzorih angleškega parka, med zahodnim platojem in gradom, v blagi dolini pod grajskim pomolom, je najverjetneje nastala v sredini 19. stoletja. Čas nastanka nakazuje starost dreves (okoli 150 let) in sorodnosti s parkom v Mokricah. Zasnovo, ki se je v glavnih potezah ohranila do danes, zaznamujejo poudarjeni elementi za tisti čas značilnega eksotizma. V parku tako zasledimo tri mogočne sekvoje, večje število platan in tulipanovcev, rdečelistne bukve, pacipresi in ginko. Sekvoje v prsnem obsegu merijo preko štiri metre in so višje od 50 metrov (najvišja 55 m), tako da  predstavljajo najvišja drevesa na območju Posavja. V drugi polovici 20. stoletja je parkovne površine prerasla okoliška gozdna vegetacija ter divja razrast pajesena. Od konca devetdesetih let 20. stoletja so iz parka v glavnem odstranili sekundarne zarasti in v njem vzpostavili redno košnjo. Leta 1999, leto po izselitvi zadnjega od nekdanjih stanovalcev,  je bilo območje gradu Pišece razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena in je prešlo v državno last. Leta 2006 je takratno Ministrstvo za kulturo za grad načrtovalo, da bo v njem delovala Akademija za varstvo narave in razvoj podeželja, pri čemer naj bi bil nosilec dejavnosti v gradu Kozjanski park v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v Celju. Projekt ni bil realiziran, tako da grad vse od takrat sameva in je zaprt za javnost. Republika Slovenija kot njegova lastnica skrbi za vzdrževanje gradu in parka.

Namembnost

Namembnost

Od druge polovice 13. stoletja je grad predstavljal enega od štirih sedežev posavskih gospostev salzburške nadškofije, upravljajo ga salzburški ministeriali in pozneje oskrbniki, najemniki. Od leta 1595 v svobodni lasti plemiške rodbine Moscon, ki ga ima v lasti skoraj 350 let. Mosconi si v gradu uredijo rezidenco, gospostvo je od leta 1753 sedež fidejkomisa.

Namembnost v obdobju 1945–1963

Po drugi svetovni vojni so v gradu urejena stanovanja za socialno šibkejše ljudi. Zadnji od nekdanjih stanovalcev grad zapusti leta 1998.

Današnja namembnost

Od leta 1999 je grad kot kulturni spomenik državnega pomena v lasti Republike Slovenije, vendar je prazen in čaka na ustrezen program.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Lastniki

Pred 1268–1595, salzburška nadškofija

Salzburški ministeriali:

Pišečka gospoda, brata Konrad in Ekard Drachenstein, omemba 1268–1300

Pišečki gospod Viljem Drachenstein, omemba 1339

Viljemova žena Elizabeta, omemba 1346–1352

Pišečki gospodje oziroma vitezi so izumrli okoli leta 1353

Salzburški oskrbniki gradu Pišece

Sigmund Dobrnski, zastavni imetnik Pišec, omemba 1406

Friderik st. Rat(h), omemba 1426(–1451, po Janischu)

Štefan Rothelhofer (?; Janisch ga omenja leta 1443)

Sigmund vitez Mordax, od 1454 (po Janischu 1426–1464)

Nato razni najemniki gradu

Do 1536, rodbina Mordax

Od 1536, Jurij Rajhenburški († do 1542)

Od 1542, dr. Janez (Johann) Marschalk, salzburški vladni svetnik

1590, Janez baron Khisl,

1595–1927, plemiška rodbina Moscon

Od 1595–po 1617, Inocenc pl. Moscon (1545–1618/23), od leta 1595 prvi dedni lastnik; leta 1617 je za rodbino dosegel baronat

1618/23–1646/47, Janez Krstnik baron Moscon (1575–1646/47)

1646/47–25. 12. 1661, Janez Jakob baron Moscon (1621–1661) z ženo Heleno Elizabeto, roj. pl. Schäffer (oba so umorili podložniki; barona, sicer strastnega lovca, so pod pretvezo, da so naleteli na divje svinje, zvabili iz gradu in zajeli. Pred ženo so ga počasi ubili. Ženo so nato vrgli z grajskega stolpa vrgli, grad pa delno opustošili)

Po 1661–1674, Janez Krstnik baron Moscon (1650–1674; leta 1661 je bil pri babici v Gradcu; pozneje se je brez milosti maščeval morilcem staršev; z njegovo ženo Izabelo Petronelo Marenzi se je poročil Janez Pavel (1640–1714), nečak Mihaela pl. Moscona, brata prvega lastnika gradu Pišece iz te rodbine)

1714–1753, Janez Jakob baron Moscon (1676–1753; ob smrti je na Pišecah ustanovil fidejkomis)

1753–1770, Franc Karel baron Moscon (1710–1770)

1770–1820, Franc Karel Alojz baron Moscon (1744–1820)

1820–1822, Anton Albert baron Moscon (1782–1822)

1822–1838, Franc Ksaver baron Moscon (1750–1838)

1839–1927, do polnoletnosti varuhi, nato Julij Franc Alfred baron Moscon (1839–1927; zadnji moški lastnik te rodbine; v zakonu z Ido baronico Ožegović se je rodila hči Marija)

1927–1938, Alfred baron Buttlar-Moscon († 1972; sin Riharda barona Buttlarja in Marije baronice Moscon; dvojno ime Buttlar-Moscon je smel uradno nositi od leta 1909, po dedovi smrti je prevzel tudi Pišece)

1938, prodaja posesti Mestni hranilnici Maribor

1945–1998, v gradu so stanovanja

Od 1999, grad je prazen; območje gradu je razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena, lastnica postane Republika Slovenija

2006, načrti Ministrstva za kulturo, da bo v gradu delovala Akademija za varstvo narave in razvoj podeželja; nosilec dejavnosti v gradu naj bi bil Kozjanski park v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v Celju; projekt ni realiziran

Od 2006, grad je prazen in čaka na nov program; Republika Slovenija kot njegova lastnica skrbi za vzdrževanje gradu in parka

Grad Pišece v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Johann Wachtler, Grad Pišece, olje na platno. 1846

Grad Pišece na naslovnici Ilustriranega Slovenca leta 1928

Grad z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Bifora na zunanjščini gradu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stolp z uro (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Vodnjak notranjega dvorišča (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Napisna plošča iz leta 1895 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Rokokojska peč (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava nad vrati (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pišece 1, Pišece, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Novo mesto, Konservatorski program za prenovo in prezentacijo kulturnega spomenika državnega pomena, Grad Pišece (EŠD 524).

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK  center: Zapiski Franceta Steleta (Pišece); Zapiski Marijana Zadnikarja (Pišece); Odlok o razglasitvi območja Gradu Pišece za kulturni spomenik državnega pomena (Ur. list, št. 81/99-3843, 55/2002-2691).

Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja, tipkopis doktorske disertacije, Ljubljana 1997.

Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823. Mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexicon« 1823–1918, 3. Band (K–N), Schloss Senftenegg 1972.

Boris GOLEC, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom, Thesaurus Memoriae, Dissertationes 11, Ljubljana 2015.

Tomaž GOLOB, Grad Pišece, v: Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomenikih, Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana 2006, str. 139–143.

Matjaž GRAHORNIK, Gradivo za zgodovino Maribora, zvezek XLV, Zapuščinski inventar po Mariji Eleonori grofici Orsini-Rosenberg, roj. grofici Khisl, iz leta 1725, Maribor 2020.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, Band II (LR), Graz 1885.

Dušan KOS, Med gradom in mestom, Ljubljana 1994.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Miha PREINFALK, Rodbina Moscon, v: Gea, 2008, št. 9, str. 68–71.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Kozjanskim in porečjem Save. Občine Brežice, Krško, Sevnica, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, 5, Ljubljana 1993.

Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, tretja izdaja, Ljubljana 1989.

Georg Matthäus VISCHER, Topographia Ducatus Stiriæ, Græcii (po) 1681.

E-heritage, http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=524 (Pišece – grad)

Wikipedia, https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Pišece.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji